Šamanski krog mitov. Jesen-zima-pomlad-poletje in spet jesen. Arhetip Učitelja. Mit o Atalanti

Usposabljanje, vajeništvo, učitelji so univerzalni pojmi, ne glede na to, ali govorimo o tradicionalnih ali netradicionalnih izobraževalnih sistemih, prenosu mojstrstva v takšni ali drugačni obliki ali sledenju učiteljem v različnih duhovnih tradicijah. Jesen je čas aktivnega delovanja arhetipa Učitelja, ki se simbolično odraža ob začetku šolskega leta v šolah in zavodih, ko upamo, da bomo sami ali naši otroci srečali vredne učitelje, ali pa se sami podamo na pot poučevanje, prenašanje tega, kar smo dosegli mojstrstvo. Učenje tako ali drugače prežema vse naše življenje. Učimo se od življenja in njegovih okoliščin, od narave z njeno cikličnostjo in nepredvidljivostjo, učimo se od naše tradicije, naših prednikov, pa tudi od vseh, ki nas v življenju srečajo.Iščemo učitelje in postajamo učitelji, utelešamo določene notranje podobe, ki so ki jih imamo s tem kulturnim fenomenom. Preroki antike, svetniki, junaki mitov, predniki, duhovni voditelji različnih tradicij prispevajo k našemu razumevanju pravega učitelja in navsezadnje usmerjajo naš pogled vase.

Ameriška antropologinja Angeles Herrien načelo, ki vodi Učitelja, opisuje kot odprtost za rezultat in hkrati nenavezanost nanj. »Učitelj ima modrost, uči zaupanja in razume potrebo po nenavezanosti. Njegova pot je, da za svoje orodje izbere zaupanje« (Herrien, 2003, str. 155). Po mnogih šamanskih tradicijah so najtežje stvari, ki jih doživljamo, stanja negotovosti, v katerih smo prisiljeni čakati, se naučiti zaupanja in potrpežljivosti. Naučimo se ostati mirni in samokontrolirani med življenjskimi prehodi. Takšne življenjske trenutke v nekaterih delih Afrike imenujejo »potovanje po deželi sivih oblakov«. Včasih je najpametnejša stvar, ki jo lahko naredimo, čakanje in zaupanje, kar je lahko zelo težka lekcija za nas.

In dober učitelj v takšnih situacijah je lahko arhetip Posmehovalca – učitelj, ki uporabi nepričakovano, da človeka prebudi iz običajne rutine in nas prepriča, da opazimo težnje, običajne vzorce vedenja in razmišljanja, ki nas omejujejo. »V šamanskih skupnostih priznavajo, da ima oseba, ki ima težave s presenečenji in presenečenji, navezanost, fiksna stališča in močno potrebo po nadzoru. Navezanosti so posebna, zamrznjena pričakovanja, želje, vsiljene ljudem, krajem in situacijam. Če imamo navezanosti, postanemo togi, strogi in poskušamo vse nadzorovati. Podoba Prevaranta nas opominja na to, da moramo biti bolj veseli« (ibid., str. 158). Angeles Herrien nas spominja, da je v mnogih tradicijah Prevarant lik, ki pooseblja nepričakovano. »Posmehljivega boga najdemo povsod. Indijanci ga poznajo kot Aiktinik, Kojot, Zajec in drugi. Na polinezijskih otokih je Maui, Loki za starodavna germanska plemena in Krišna v sveti indijski mitologiji. Zahodnjaki najbolj poznamo grškega boga Hermesa, ki je najbolj popolna in popolna poosebitev Posmehovalca. Homer je Hermesa imenoval "prinašalec sreče". V nasprotju z vsemi drugimi nasprotji... Hermes je znan kot zaščitnik popotnikov in tatov. Je vodnik duš v spodnji svet in glasnik bogov. Kot nakazujejo vse te vloge, je podoba Hermesa utelešenje mojstra prestopanja meja. Ta moč mu omogoča, da osupne človeški svet, ustvarja čudeže in presenečenja« (citirano v Errien, str. 157).

Arhetip Posmehovalca nam pomaga, da smo odprti za nove izkušnje, da se na življenjske situacije ne odzivamo na pamet, temveč neposredno, pri čemer ohranjamo tisto, kar v zenovski praksi imenujemo »začetniška zavest«. Shunryu Suzuki, zenovski mojster in duhovni naslednik uglednega zenovskega učitelja Dogena iz 13. stoletja, je to stanje opisal takole: »Vaš um bi moral biti resnično prazen in pripravljen sprejemati, vendar ne zaprt. Če je vaša zavest prazna, je vedno pripravljena na vse; odprta je za vse. Začetniški um ima veliko možnosti; v zavesti poznavalca jih je le nekaj.« (Suzuki, 1995, str. 26)

Z drugimi besedami, arhetip Učitelj nas spodbuja, da kljub vsem nabranim izkušnjam ostanemo odprti za nove stvari in prilagodljivi.

Poleg tega se nenavezanosti naučimo skozi izkušnjo izgube. »Vsaka izguba je izkušnja ponižnosti, ki nas uči sprejeti in opustiti. William Bridges v svoji knjigi Preživetje in osebni razvoj piše, da izgube na splošno spadajo v naslednje kategorije:

1. Izguba prilog.
2. Izguba zavetja.
3. Izguba mesta v življenju.
4. Izguba prihodnosti.
5. Izguba smisla.
6. Izguba nadzora.

Številne šamanske tradicije priznavajo, da rituali kot zavestna priznanja sprememb v življenju olajšajo spremembe, ki se zgodijo, in odprejo pot za novo poravnavo stvari.« (Herrien, 2003, str. 160).

Jesen obravnavamo kot prispodobo delovanja matriarhalne zavesti – občutka. Občutek in intuicija tvorita par nasprotujočih si iracionalnih funkcij; » ne delujeta z ocenami in sodbami, temveč s preprostimi zaznavami, ki niso ovrednotene ali interpretirane. Senzacija zaznava stvari takšne, kot so. Z drugimi besedami, občutek je »funkcija realnega« (Yolanda Jacobi 1996) Jung: »občutek nam mora biti posredovan preko vida, sluha, okusa itd. informacije o konkretni realnosti« (K.G. Jung 1997 odst. 900). Verjetno lahko rečemo, da je telo »instrument« občutenja, telo nam omogoča, da smo v realnosti, se odziva na vreme, zahteva spanje, počitek, hrano, s čimer potrjuje, da se gibljemo v času ali prostoru. Toda telo je tisto, kar smo dobesedno podedovali od naših prednikov; njihove celice, ko so združene, so tiste, ki nas ustvarijo. Karl Kerenyi piše, da ima človek dva izvora, dva temelja - absolutno, v katerem so združena vsa protislovja človeške narave, in relativno, kjer je nadaljevanje svojih prednikov. (K. Jung, K. Kerenyi 2005, str. 15). Telo daje naši duši možnost, da se dotakne realnosti in občuti čustva. Ali lahko rečemo, da je občutek telesna zavest?

»... v moški obliki se luna kaže kot središče duhovnega sveta matriarhalne zavesti in tudi v ženski obliki kot najvišji izraz ženskega duhovnega Jaza, kot je Sofija, božanska modrost. Ta modrost pa se nanaša na življenje v njegovi neločljivi in ​​paradoksalni povezanosti med živimi in mrtvimi; narava in duh, čas in usoda; rast, umiranje in premagovanje smrti. Za takšno žensko figuro življenjska modrost in red ne temeljita na nepovezanih, abstraktnih zakonih, kjer se mrtva božanska telesa ali atomi vrtijo v praznem prostoru; je modrost, ki je in ostaja povezana z zemljo, z organsko rastjo na zemlji in z izkušnjami naših prednikov v nas. To je modrost nezavednega in instinktov, življenja in sorodstva« ( Neumann, 1994 ).

Jesen je čas izgub, čas objokovanja poletja, topline, sonca. In tukaj naši predniki postanejo odlični pomočniki pri težkem delu z izgubami: vsi so šli skozi to izkušnjo, nato pa so se soočili z zadnjim neznanim - smrtjo.

Delo z družino in predniki je nespremenljiva lastnost vseh tradicionalnih skupnosti brez izjeme. Spominjajo se jih ob določenih dnevih v letu, zanje organizirajo praznike in obrede, posvečajo jim pesmi in nastajajo legende.

»Najgloblji in najstarejši vir mističnega znanja in velikih zgodb so predniki. So ustanovitelji in notranji vodniki vsakega posameznega ljudstva. Poosebljajo kulturne vzorce, ki služijo kot osnova za številne tradicije. Včasih so dobesedno člani določene družine, pogosteje pa preprosto brezimni sanjači, v katerih sanjah so podobe prihodnosti potencial, iz katerega se je vse razvilo.« (John Matthews, 2002, str. 323). V keltskem svetu je običaj, da se prednikom poklonijo ob prazniku Samhain, 31. oktobra, saj verjamejo, da so takrat vrata med svetovi odprta. Ob tem se upošteva, da od prednikov podedujemo tako dobre kot slabe vzorce obnašanja. Vendar pa na splošno predniki služijo kot varuhi in nosilci modrosti. (Matthews, 2002, str. 324).

Še več, ne le naši krvni sorodniki se lahko štejejo za prednike. Mnoge tradicionalne skupnosti že dolgo častijo določene živali kot svoje duhovne prednike – ustanovitelje svojih plemen ali skupnosti. Na primer, med vsemi avtohtonimi ljudstvi Sibirije in Daljnega vzhoda je bil medved eden najpomembnejših likov, s katerim so povezani številni obredi in verovanja. »Khanti in Mansi izhajajo iz medveda in ga obravnavajo z globokim spoštovanjem ter ga imenujejo »krempljasti starec«. Poleg njih imajo Ainu, Evenki, Sami in nekatera ljudstva Severne Amerike medveda za svojega prednika. Verjeli so, da medved stopi v mistično razmerje s plemenom. Poroka ženske in medveda je ena najstarejših mitoloških zgodb ljudstev Evrazije" (materiali razstave "Šamanizem" Etnografskega muzeja v Sankt Peterburgu, 2013).

Lahko rečemo, da v tem primeru »kost živali simbolizira »Univerzalno življenje« v njenem nenehnem razmnoževanju in zato vsebuje – vsaj čisto teoretično – vse, kar se nanaša na preteklost in prihodnost tega življenja« (M. Eliade, 2000). , stran 159). Tako lahko uporaba preprostih palic ali kosti za zvok postane neverjetno globoka izkušnja pri razumevanju izvora življenja in njegove modrosti. »Zvokov ne zaznavamo samo s sluhom; slišimo jih s celotno površino kože, slišimo jih s kostmi. Zvoki povzročijo, da tekočine v našem telesu vibrirajo (kot valovi, ki jih povzroči kamen, vržen v vodo). Vibrirajo tudi v zračnih votlinah našega telesa« (Nauwald, Goodman, 2008, str. 77).

Da bi počastili ozemlje prednikov in slišali njihove napotke, na naši delavnici uporabljamo zvok jelenjih kosti, ki so nam jih prijazno podarili iz evropske farme jelenov. Mnogi udeleženci so opazili izjemno občutljivost zvoka in veliko število globokih občutkov, ki se porajajo kot odziv na skupni zvok. Kosti so v ljudskih predstavah vedno delovale kot sakralizirani predmeti, pa tudi predmeti, povezani z drugim svetom. (Slovanska mitologija, 2011, str. 253). Mnoge tradicije menijo, da so kosti sedež duše. Znani so primeri, ko so šamani svoje kosti zapustili za kasnejšo izdelavo piščali, ki so jih uporabljali v zdravilskih ritualih.

Šamanski mit.

Jesen – arhetip Učitelja – občutek – mit o Atalanti.

Pogojno ga lahko razdelimo na tri dele: prvi: Atalanta - bojevnik, lovec; drugič: ona je ljubljena, zmagala na športnem tekmovanju; Atalanta - žena in lev. V prvem delu Atalanta služi Artemidi, v drugem - Afroditi, v tretjem - Cybele.

Zgodba o Atalanti se začne z dejstvom, da njen oče čaka na rojstvo svojega sina in rodi se hči. Očetu to ne ustreza in otroka odpelje v hrib in ga tam pusti. Posledica tega je, da Atalanto vzgajajo Medved in lovci in odraste v veliko bojevnico in Artemidino svečenico. Po eni različici mita sodeluje v pohodu Argonavtov, po drugem pa ji Jason daje bogata darila, vendar je ne vzame na pohod.

Atalanta sodeluje v Kalidonskem lovu, ki združuje vse najpogumnejše bojevnike Grčije (Graves, 1992, str. 203). Ko je prejela kožo merjasca, pride k očetu. »Vesel Atalantinega uspeha jo je Ias končno priznal za svojo hčer, a ko je prispela v palačo, jo je pozdravil z besedami: »Otrok moj, pripravi se na poroko!« ... Atalanta je odgovorila: »Oče, jaz strinjam se, vendar pod enim pogojem." Vsak snubec me mora premagati v dirki ali pa mi dovoliti, da ga ubijem. »Tako naj bo,« je odgovoril Ias« (Graves, 1992, str. 204). Mnogi plemeniti snubci so umrli po porazu v dirki, vendar je bil eden, ki je vso noč pred tekmovanjem kričal k Afroditi; boginja se je oglasila in mu dala tri zlata jabolka. Zdaj bo Atalanta tekla, občinstvo je zmrznilo v pričakovanju, toda Melanion je vrgel prvo jabolko pred noge hitronogemu "... Atalanta je videla svoj popačen odsev na okrogli strani jabolka in pomislila: "Tako bom poglej v starosti«... Afroditino drugo jabolko je v njej prebudilo »hrepenenje po ljubezni ... željo po telesni in čustveni intimnosti« ... in že na samem cilju je Melanion »vrgla tretje jabolko. Za delček sekunde je Atalanta oklevala: naj prečka ciljno črto in zmaga ali naj pobere jabolko in izgubi tekmovanje? Odločila se je pobrati jabolko« (D.S. Bolen, 2006, str. 70-71). Jean Shinoda Bohlen v Afroditinih jabolkih vidi zavedanje, da čas mineva, zavedanje pomena ljubezni, nagon po razmnoževanju in ustvarjalnosti.

»Nekega dne, ko je šla mimo Zevsovega svetišča, je Melanion prepričala Atalanto, naj gre noter in se tam prepusti ljubezni. Užaljen, da je svetišče oskrunjeno, jih je Zevs spremenil v leve – navsezadnje se levi nikoli ne parijo z levi, ampak le z leopardi, zato so bili prikrajšani za veselje medsebojnega uživanja. Tako je Afrodita kaznovala Atalanto, ker je najprej vztrajala v želji, da ostane devica, potem pa se ji ni zahvalila za zlata jabolka ... Drugi pravijo ... da sta obe oskrunili svetišče, vendar ne Zevsovo, ampak Kibelino, ki jih je spremenil v leve in jih vpregel v svoj voz« (Graves, 1992, str. 204).

Oče deluje kot prevarant za Atalanto, prvi vodnik do boginje Lune in lova na Artemido. Atalanta, ki ji služi, do popolnosti obvlada umetnost tekmovanja. Soočena z besom Artemide, merjasca, ki je bil poslan, da uniči Kaledona, Atalanta zdrži spopad in najde načine za spravo s svojim očetom, ki jo takoj pošlje k ​​drugi boginji, boginji ljubezni Afroditi. Od Afrodite dobi Atalanta zlata jabolka in moža, nauči se zapeljati in biti zapeljana, a se ne zna zahvaliti. In tretjič Prevarant, že v obliki moža, vodi Atalanto do boginje Kibele, in to je sama Velika mati bogov, ki zakonski par spremeni v leve in jih vpreže v voz, kjer učijo se ponižnosti in partnerstva.

Po spletu kroži zanimiva teorija, katere avtorja nam žal ni uspelo ugotoviti. To je teorija sedmih stopenj v razvoju družinskih odnosov.

1. Marshmallow-čokoladna faza ali “kemija ljubezni”. Moški in ženska se srečata in zaljubita drug v drugega, njuna telesa proizvajajo hormone, ki svet obarvajo v svetle barve. Glas se zdi neprimerljiv, vsaka neumnost se zdi neverjetna. Oseba je v stanju alkoholiziranosti.
   2. Faza sitosti, ki se nujno pojavi po prvi.
   3. Tretji - gnus.
   To je nujno za vsako dolgoročno razmerje. V fazi gnusa se začnejo prepiri, kot da bi človek vzel povečevalno steklo in natančno pogledal pomanjkljivosti, ki jih ima njegov partner. Najlažji in najpreprostejši izhod je ločitev. Kaj to pomeni? Vrnite se v fazo marshmallow-čokolada z drugim partnerjem.
   Obstajajo ljudje, ki se vrtijo samo v teh treh fazah.
   4. Naslednja faza je potrpežljivost.
   Prepiri med partnerjema se nadaljujejo, a niso tako usodni kot v preteklem obdobju, saj oba vesta, da se bo odnos, ko bo prepir končan, spet obnovil.
   5. Peta faza - faza dolžnosti ali spoštovanja - je prva stopnja ljubezni.
   Pred tem še ni bilo ljubezni. Partnerji začnejo misliti, da ne »on meni dolguje«, ampak da »jaz dolgujem njemu«.
   6. Šesta faza je prijateljstvo. Prijateljstvo je resna priprava na ljubezen.
   7. Sedma faza je ljubezen.
   Ljubezen je kot šest okusov, v katerih je sladko, slano, trpko, trpko, ostro in celo grenko. ( http://psy-sait.ru )

Atalanta razume družinske odnose s tistim, ki so ji ga poslali bogovi, vleče voz Velike matere, medtem ko je v brezspolnem partnerstvu, ko sta oba zakonca partnerja in je njun odnos zgrajen na medsebojnem spoštovanju, gledata v isto smer, glej en cilj, drugače se kočija preprosto ne premakne.

Da bi arhetip Učitelja napolnili z občutki, delamo z dvema pozama transa: »Duh medveda« in »Starka z Bele Malte«.

"Duh medveda" Felicitas Goodman, ki je telesne poze smatrala za »ritualna navodila«, ki nam dajejo možnost potovati globoko vase, je to pozo poimenovala »medvedji duh«, začenši z izrezljano leseno figurico, ki jo je izdelalo pleme Kwakiutl na srebrno-zahodni obali Kanada (Nauwald, Goodman, 2008, str. 156). Ta izrezljana figurica prikazuje majhnega človeka z ogromnim medvedom, ki čepi za njim. Človeka drži med sprednjimi in zadnjimi nogami, kot da bi ga zaščitil. »Medved je eden tistih predstavnikov živalskega sveta, ki je do človeka razvil poseben odnos. V Anatoliji so našli slike medvedov, stare 10.000 let. V neolitiku v jugovzhodni Evropi je bila Artemida kot del kulta »velike boginje« prikazana kot doječa medvedka. Na zori zgodovine so ljudje imeli medveda za spremljevalca Velike matere. Ni zaman, da ga tako zlahka sprejme v svoje naročje! Kot njen spremljevalec je bil medved posrednik med svetovi, saj se je po spodnjem svetu premikal z enako lahkoto kot po srednjem in se lahko povzpel celo na nebo, kjer je lovil v obliki ozvezdja! (Nauwald, Goodman, 2008, str. 156-157).

Ključne točke izkušenj pri delu s to pozo: močan val energije, močna aktivacija zdravilnih procesov, prenova, iniciacija, zaščita, pa tudi varnost, varnost in zaupanje v življenje.

Iz ocen udeležencev. Številni telesni občutki, občutek vročine v telesu. Občutek zvoka tamburice v lastnem telesu, telesni užitek od utripa lastnega srca. Spoznanje, da “telo uživa v srčnem utripu!” Podobe zemlje, trave, rek. Podoba matere medvedke, ki daje oporo in kaže na »prestol, ki ga je treba zasesti v življenju«. Medved, ki stoji za vami med potovanjem, je kot senca, v kateri je toliko energije, da jo zaznamo kot toploto.

"Stara ženska z Malte-White." Med izkopavanji blizu vasi Malta v regiji Irkutsk na bregovih reke Belaya so našli figurico stoječe ženske z rokami, sklenjenimi na dnu trebuha. Zaradi tega je naše delo s to telesno pozo posebno, saj občutki ustvarjajo močno povezavo z ozemljem naše zemlje, z našimi predniki in njihovim tradicionalnim načinom življenja. Odprava leta 2013 v regijo Irkutsk je razkrila nove pomembne ključne točke dela s to pozo, kot so »zrast v lastno zemljo«, »občutek letenja«, »svet vonjav« in »povezovanje z naravo, posebno povišano čutenje" in "sposobnost živeti v tistih naravnih razmerah, kjer sem se rodil."

Udeleženci seminarja so opazili pomanjkanje stanja transa v vsakdanjem življenju in kako telo zelo uživa pri delu s hrupniki. Zavedanje svojega telesa kot »telesa moči« – v njem so nabrane izkušnje, v njem živi spomin naših prednikov. Razumevanje, da se lahko učimo sami od sebe s svojimi občutki. Povečan občutek za okoliške vonjave, pozornost na vonj žajblja, šaša v krogu. In notranje odkritje, da ima tudi človeško telo vonj in da to ni »sramotno«, ampak normalno. Spomini na to, kako je moja mama dišala kot otrok, in to je bilo zelo pomembno in prijetno. Poudarjeno je telesno doživljanje zvokov, kot bi se zvoki dotaknili telesa in prodrli globoko. Na primer, zdelo se je, da se zvok šumečega šaša dotakne kože. Kontemplacija notranjih vzorcev. Razumevanje, da "sva z možem v istem vozu, vpregi." Občutek posebne telesne lahkosti po dveh dneh dela z mitom.

1. Yolanda Jacobi »Psihološka učenja K.G. Jung", objavljeno v zbirki "Carl Gustav Jung: Duh in življenje", M., "Praksa", 1996.
2. K.G. Jung "Psihološki tipi", M., AST "Univerzitetna knjiga", 1997.
3. K.G. Jung, K. Kerenyi »Duša in mit. Šest arhetipov", M., AST, Minsk "Žetev", 2005.
4. R. Graves "Miti stare Grčije", M., "Napredek", 1992.
5. D.Sh. Bolen "Boginje v vsaki ženski", Kijev, "Sofija", 2006
6. Neumann E. Luna in matriarhalna zavest. Strah pred ženskim. – Princeton: NJ, Princeton University Press, 1994
7. http://psy-sait.ru/psihologija-otnoshenij/semja/236-7-jetapov-otnoshenij-ili-kogda-prihodit-nastojaschaja-ljubov.html
8. Errien E. Pot štirih cest. – M., Založba "Sofija", 2003
9. S. Suzuki. Zen zavest, začetniška zavest. Riga, založba Ligatma, 1995
10. Nauwald N., Goodman F. Ekstatični trans. – M., “Ripol Classic”, 2008
11. D. Matthews, "Keltski šaman". – Sofia, Založba Helios, M., 2002
12. M. Eliade, »Šamanizem. Arhaične tehnike ekstaze." – Kijev, Sofija, 2000.
13. "Slovanska mitologija", M., založba "Mednarodni odnosi", 2011.
14. Materiali razstave "Šamanizem" etnografskega muzeja. Sankt Peterburg, 2013